Oboževana, neželena, prepovedana – zgodovina šminke je precej turbulentna. Sprva simbol lepote, zatem čarovništva in nemoralnosti, da bi navsezadnje postala sinonim glamurja in elegance.

Šminke so že davno presegle status običajnega ličila, zato se jim danes posvečajo tudi številne raziskave. Ne le, da kozmetične hiše tekmujejo med seboj, katera bo prej iznašla novo revolucionarno formulo, s fenomenom tega čarobnega izdelka se ukvarja celo statistika! Nekatere raziskave navajajo, da ženske tekom življenja pojedo skoraj dva kilograma šminke, moški pa – zahvaljujoč poljubljanju – celo dvakrat več! Čeprav podatki zvenijo privlačno, so številke najbrž vseeno nekoliko marketinško napihnjene, kar pa seveda ne spreminja dejstva, da je šminka najpopularnejši izdelek vseh časov.

Vse pa se je začelo takole …

Šminka - sestavine

Prva šminka datira v čas sumerske civilizacije, 2500 let pr. n. š. Namenjena je bila kraljici in narejena iz listov najrazličnejšega cvetja.

Ugledne Egipčanke so si usta mazale z mešanico oranžne gline, smole in cvetličnih izvlečkov. Kleopatra je oboževala močno rdečo barvo, med glavne sestavine njenega recepta pa so spadali zdrobljeni hrošči in ribje luske, ki so služile za doseganje učinka sijaja za ustnice.

 Javno bolj izpostavljene Grkinje se niso ločevale od škatlic z barvilom, z njimi so jih celo pokopavali.

V Rimu je bila Neronova žena obkrožena s stotinami dvornih dam, ki so skrbele, da je bila carica vselej našminkana. Njej so zmes pripravljali iz fikusa in rdečega vina.

Japonke plemenitega rodu se v javnosti niso smele pojaviti brez pobeljenega obraza in temnih ustnic, na katere so nanašale pasto iz katrana in čebeljega voska.

V nekaterih deželah so šminke izdelovali iz posušenih in v prah zmletih ščurkov, s katerimi so si ženske mazale ustnice.

Čarovnice, greh in nemorala

V srednjem veku je cerkev prepovedala uporabo šmink, ženske, ki te prepovedi niso upoštevale, pa so bile obtožene čarovništva in brutalno kaznovane.

Šminko je plemstvu ponovno vrnila angleška kraljica Elizabeta I. Tedaj so uporabljali izdelek, ki po svoji uporabnosti in obliki spominja na današnje barvice za ustnice. Kot mavec bel obraz je predstavljal simbol lepote, rdeča šminka pa je pomenila zaščito pred boleznijo in smrtjo. Služabnice so skrbele, da so bile kraljičine ustnice vedno naličene z njo, celo na smrtni postelji.

Petdeset let kasneje je cerkev začela nov, nikdar bolj brutalen pregon naličenih žensk. Moški se je smel ločiti, če ga je njegova žena pred poroko 'prevarala' tako, da je svoje pomanjkljivosti prikrila z ličili in se prikazala lepšo, kot je v resnici. Če je mož to dokazal, so žensko lahko obtožili čarovništva, saj so šminko brez pomisleka povezovali z grehom in nemoralo.

Od giljotine do borbe za enakopravnost

V 19. stoletju so se začeli šminkati tudi moški, v času francoske revolucije pa jih je šminka lahko pripeljal na giljotino. Razlogi so bili politične narave, naličeni ljudje so bili namreč prepoznani za simpatizerje aristokracije.

V Veliki Britaniji se je kraljica Viktorija zavzemala za naraven videz, zato je obarvane ustnice označila za nespodobnost. Francoska igralka Sarah Bernhardt je tej lažni morali nasprotovala in namenoma šminkala svoje ustnice, svojo hrabro misijo pa je prenesla tudi prek Atlantika. Ženske v Ameriki, ki so se borile za volilno pravico, so si šminko izbrale kot simbol enakopravnosti spolov.

Trenutek, ko je postala obvezna

Prepoznavna oblika in embalaža današnjih šmink sta zapuščini iz leta 1915. Metalno pakiranje, dolgo približno 5 cm, je osmislil Morris Levy, prava revolucija pa se je začela leta 1950, ko je ameriški kemik Hazel Bishop na modno sceno vpeljal prvi dolgotrajni izdelek, ki se ni razmazoval in še danes predstavlja prednika sodobnih mat šmink.

Po drugi svetovni vojni je šminka dobila sloves »must have« izdelka. Nekatera podjetja so šla celo tako daleč, da so v pravilnikih predpisovala obvezno nošenje šminke za zaposlene delavke, kar je bilo posebej značilno za letalska podjetja.

Veliko, morda celo največjo popularnost v sedanjem času so spodbudile igralke Marlene Dietrich, Greta Garbo, Joan Crawford, Rita Hayworth, Ellizabeth Taylor, Marilyn Monroe … te lepotice svetovnega kova so oživile modo močno rdečih ustnic, ki so tako postale simbol glamurja, prefinjenosti in čutnosti.

Boja hrabrosti in moči

Rdečim tonom so se s hipijevskim gibanjem pridružili tudi novi odtenki šmink, od oranžnih, vijoličnih, do modrih in zelenih …

Šestdeseta so zaznamovana s tim. vojno šmink. Največje kozmetične hiše so tekmovale, katera bo izdelala boljšo in inovativnejšo formulo, sabotaže, vohunstvo in kraje pa so postale sestavni del boja za prevlado na trgu.

Danes so rdeče mat šminke simbol hrabrosti in moči. Nosijo jih ženske, ki jim ne manjka samozavesti, ki so ognjene, skrivnostne, celo malo ekstravagantne.  Lep primer za to so Rihanna, Scarlett Johansson, Emma Stone, Madonna, Angelina Jolie, Gwen Stefani, Adele, Nicole Kidman, Katy Perry in druge. Ustnice še nikdar prej niso bile bolj sočne, čutne, polne, intenzivnost pigmenta pa je obstojna tudi več ur.

Dodatne zaminivosti

1. Raziskave pravijo: če ima ženska rožnate ustnice, jih bo moški opazoval 7,3 sekunde, medtem ko mu bodo naravne ustnice pozornost ukradle le za 2,2 sekundi.

2. Rdeče ustnice pomlajajo, vendar le ob izbiri pravega odtenka. Ko ga odkriješ, te spremlja celo življenje.

3. Povprečna ženska v Ameriki v svojem življenju za nakup šmink potroši približno 1.780 dolarjev.

Preberi še: Sijaj za ustnice: velika vrnitev v letu 2019